Zdravstvo v primežu zakona ali ko zakon zboli, postane zdravstvo talec regulacije

V nadaljevanju objavljamo celoten komentar predsednika sveta stranke dr. Tadeja Ostrca, dr. dent. med., spec. stom. prot. na najnovejši predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N).

Ko zakoni, sprejeti v imenu boljšega zdravstva, povzročijo bolezni samemu sistemu, ne govorimo več o reformah – temveč o simptomih. Najnovejši predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N) ni le zakonodajna korekcija. Je simptom zmedene, centralizirane in kadrovsko podhranjene politike, ki zdravstvo razume kot strošek, ne kot temelj državne blaginje.

Zdravnik brez sogovornika

Zakon naj bi reševal »neenakopravnost« med javnimi in zasebnimi izvajalci. V resnici pa ustvarja nov razredni boj znotraj sistema – med tistimi, ki smejo, in tistimi, ki ne smejo (več). Namesto da bi bila regulacija orodje, ki podpira kakovost in dostopnost, postaja represivni mehanizem, ki duši pobudo, ustvarjalnost in fleksibilnost.

Kdo izgubi? Pacienti. Kdo še? Zdravstveni delavci. Kdo preživi? Birokracija.

Zdravnik, ki dela z eno nogo v javnem in drugo v zasebnem sektorju, ni dvoživka. Je specialist preživetja v kaotičnem sistemu. Predlog zakona, ki ukinja t. i. »dvojne prakse«, naj bi odpravil neenakosti. V resnici pa podira mostove, zaradi katerih zdravstveni kader še vztraja v javnem sistemu. Čakalne dobe se podaljšujejo, kadra je premalo, zdravniki in medicinske sestre odhajajo.

Ukinitev t. i. dvojnih praks – kjer zdravnik opravlja delo tako v javnem kot zasebnem sektorju – je osrednji ideološki steber predloga. Argument: preprečiti konflikte interesov. Resnica? Kaznovanje tistih, ki kljub kadrovski podhranjenosti držijo sistem skupaj. Namesto da bi država poskrbela za ustrezne pogoje v javnem sektorju, zdaj zdravstvenim delavcem jemlje možnost, da del svojega znanja, izkušenj in časa namenijo pacientom zunaj uradnega urnika. V sistemu, kjer javni sektor že leta ne zmore zagotoviti dovolj terminov, je to sabotaža, zavita v celofan pravičnosti.

Fantom koncesije in strašilo zasebnika

Namesto da bi država strateško uporabila koncesije za krpanje lukenj v mreži javnega zdravstva, jih s predlogom zakona zapleta do točke nepreglednosti. Strožji pogoji, birokratske mine in nejasni kriteriji – vse to odvrača tiste izvajalce, ki bi lahko pomagali. V regijah, kjer je javni sistem kapituliral, so koncesionarji reševali paciente pred zamudami, bolečinami in resignacijo. Zdaj pa bodo ti »tržni subjekti« najverjetneje označeni kot škodljive anomalije.

Če zdravstvo res ni blago, kot zatrjuje zakonodajalec, zakaj potem z njim ravnamo kot s trgom? Zakaj zdravnikom ne dovolimo delati tam, kjer so potrebni, pacientom pa omogočimo izbiro, kje bodo deležni najhitrejše in najkakovostnejše obravnave?

Kdo bo sploh še želel delati?

V Sloveniji zdravnik ni več zdravnik. Je uradnik z licenco. Njegovo delo se meri v urah, normativih in številu obrazcev. Ko končno pride do pacienta, so za njim tri ure dokumentacije, ena ura razlage nove zakonodaje in 15 minut pogovora z zavarovalnico. Najnovejša zakonodaja? Ne rešuje nič od tega. Administrativno breme – nespremenjeno. Digitalizacija – v predalu. Pomanjkanje kadra – ignorirano. Zakon ničesar ne naslavlja od sistemskih težav: izčrpani, preobremenjeni in demotivirani zdravstveni delavci.

Zakaj bi nekdo ostal v javnem sektorju, če mu zakonodaja krati možnosti dodatnega zaslužka, fleksibilnosti in napredovanja? Odločevalci na najodgovornejših mestih pa jih ob tem označujejo za dvoživke, parazite in kriminalce. Ironično – prav tisti, ki jih želimo zadržati v javnem zdravstvu, bodo prvi, ki bodo odšli.

Zdravstvo kot bojno polje ideologij

Zakon ni nevtralen. V ozadju ni iskanje učinkovitosti, temveč ideološka bitka med konceptom centralizirane javne mreže in pluralno, sodelovalno ureditvijo. Toda ko postane pacient talec pravnih eksperimentov, ki ignorirajo realnost na terenu, ne govorimo več o zakonodaji. Govorimo o neodgovornosti.

Kaj aktualni zakon ponuja? Razmejitve. Omejitve. Centralizacijo. Nadzor. Skratka, vse, razen tistega, kar bi sistem potreboval – zaupanje v ljudi, večjo fleksibilnost in razvojno strategijo za prihodnjih 25 let. Namesto tega dobivamo zakon, ki rešuje preteklost. In to na način, da sabotira prihodnost.

Zdravstvena zakonodaja mora graditi sistem, ne rušiti mostove. Potrebujemo pametno regulacijo, ki omogoča sodelovanje in ne izključuje. Potrebujemo zakon, ki naslavlja vse: dostopnost, kakovost, zadovoljstvo zaposlenih in pacientov. Potrebujemo zakonodajo, ki si drzne biti pragmatična, ne dogmatska.

Potrebujemo zakone, ki zdravijo – ne zakon, ki predpisuje tablete proti simptomom

Slovenija si zasluži politiko, ki bo zdravstvo ponovno postavila v službo ljudi – kot javno dobro, ne birokratski labirint. V stranki Demokrati. zato predstavljamo jasno in izvedljivo vizijo: učinkovito, dostopno in sodobno javno zdravstveno varstvo.

Prvi in ključni korak k temu je celovita digitalizacija zdravstvenega sistema. Potrebujemo sodoben, digitalen in pregleden sistem, ki bo zmanjšal birokracijo, povečal dostopnost, omogočil spremljanje dogajanja v realnem času ter ustvaril pogoje za dolgoročno načrtovanje zdravstvene mreže. Zato bomo uvedli informacijski sistem, ki bo povezal bolnišnice, ambulante in paciente. E-recepti, e-napotnice, telemedicina in uporaba umetne inteligence ne bodo več pilotni projekti, temveč standard. Administrativna opravila bodo avtomatizirana, kar bo razbremenilo zdravstvene delavce in jim vrnilo najdragocenejše poslanstvo – čas za paciente.

Če kaj v zdravstvenem sistemu resnično deluje, so to ljudje – zdravniki, medicinske sestre, tehniki, bolničarji in podporno osebje. Predano vsak dan kljubujejo sistemu, ki jih pogosto ignorira. V stranki Demokrati. bomo najprej naslovili najbolj pereče težave. Dostopnost bomo izboljšali z uvedbo dodatnih ambulant in mobilnih zdravstvenih enot, najbolj obremenjene time bomo dodatno nagradili, administracijo razbremenili z digitalnimi rešitvami, zaposlenim pa zagotovili psihološko podporo.

Delovanje bolnišnic bomo izboljšali z uvedbo profesionalnega vodstva in zmanjšali birokratske ovire, zdravstvene pokrajine pa bodo omogočile enakomernejšo razporeditev virov po državi. Na zakonodajni ravni bomo omogočili sodelovanje javnih in zasebnih izvajalcev pod jasnimi pravili, uredili transparentne pogoje za kombinirano delo zdravstvenih delavcev ter poenostavili sistem dovoljenj. Koncesije bomo umestili kot orodje za strateško dopolnjevanje javnega sistema.

To niso zgolj popravki sistema. To je načrt za njegovo ozdravitev. Ker zdravstvo ne sme več čakati. In ker si Slovenija zasluži več kot le obliž. Zasluži si vizijo. In delujoč sistem, v katerem zdravnik ni uradnik, pacient pa ni številka.

Zdravstvo je javno dobro. S pomočjo jasnih rešitev ter dolgoročne strategije moramo zdravstvo ponovno postavit tja, kamor spada – med ljudi. V stranki Demokrati. smo pripravljeni prevzeti to nalogo in jo tudi uresničiti.