Slovenski paradoks – prihodnost med udobjem in prebojem

Slovenija je na prvi pogled zgodba o uspehu. Po večini meril kakovosti življenja smo visoko: varnost, socialna kohezija, neokrnjena narava, relativno nizka neenakost. Ljudje smo, vsaj po anketah, srečni. Zgodnji petkovi zastoji proti morju vse bolj postajajo pogosti že v marcu, aprilu in nato tudi v oktobru, mestne kavarne in vaški lokali polni skozi cel dan. Vendar nekaj ne štima. Pod površjem se kopiči napetost, ki jo najbolje opiše slovenski paradoks: smo srečna družba, a zaskrbljujoče povprečno gospodarstvo. Pri razmišljanju o tej kolumni se ne morem znebiti občutka, da nas Slovence predrami šele, ko pride do tragedije. Opozorila prej pogosto preslišimo.

Kazalci so trmasti. Produktivnost raste prepočasi, dodana vrednost na zaposlenega zaostaja za razvitimi državami, konkurenčnost pada. Mladi, ambiciozni in mobilni pogosto iščejo priložnosti drugje. Država pa se, namesto da bi ustvarjala pogoje za preboj, vse pogosteje obnaša kot upravljavec obstoječega stanja.

Slovenija je bila zadnjih trideset let optimizirana za stabilnost. To ni napaka. V obdobju tranzicije in lovljenja razvitih je bila to racionalna strategija. A svet se je spremenil. In danes stabilnost brez rasti ni več vrlina, ampak tveganje.

Svet se lomi in majhne države to vedno občutijo prve

Ne, ne vstopamo v obdobje velikih prelomov, to obdobje je tu. Deglobalizacija spreminja tokove kapitala in industrije. Svet ne išče več najcenejše lokacije, temveč dovolj varno, dovolj blizu in dovolj zanesljivo. Teoretično je to priložnost za Slovenijo. V praksi pa le, če znamo ponuditi več kot poceni delo in pridnost.

Demografija je še večji problem. Staranje prebivalstva in krčenje delovne sile sta matematični dejstvi. Brez drastičnega dviga produktivnosti ali premišljene migracijske politike bodo javni sistemi dolgoročno nevzdržni. To ni ideološko vprašanje, ampak računovodsko, matematično če želite.

Nad vsem tem pa visi umetna inteligenca. AI (UI) ni več tehnološka igrača, temveč makroekonomska sila. Države, ki bodo znale združiti znanje, kapital in hitrost odločanja, bodo zmagovalke. Ostale bodo uvoznice rešitev in izvoznice talentov.

Evropski okvir: Slovenija kot EU v malem

Evropska unija kot celota izgublja tekmo z ZDA in Azijo. Preveč regulacije, premalo skaliranja, preveč zaščite obstoječega in premalo ustvarjanja novega. Slovenija je v tem smislu EU v malem: pravil je veliko, poguma malo. Samo poglejte implementacijo Draghijevih priporočil za EU po več kot letu dni. 

Če EU ne bo našla novega motorja rasti, bo Slovenija zdrsnila v položaj periferije periferije – prijetne za življenje, a nepomembne za ustvarjanje globalne vrednosti.

Semafor prihodnosti: trije scenariji

Dr. Matej Avbelj je skupaj s priznanim makroekonomistom dr. Mojmirjem Mrakom pred časom vizionarsko predstavil scenarije morebitne prihodnje globalne ureditve in vloge EU znotraj le te. Preprosto je slednje preslikati na Slovenijo. Gre nekako takole:  

Rdeči scenarij – mehka stagnacija (najbolj verjeten): Gospodarska rast ostane nizka, davčni pritiski visoki, socialni mir se kupuje z zadolževanjem. Država ostaja udobna, a vedno bolj povprečna. Mladi odhajajo, ambiciozni se prilagajajo ali obupajo.

Rumeni scenarij – tiha erozija: Konkurenčnost se še poslabša, javni sistemi začnejo pokati po šivih (še bolj kot se to dogaja danes), politika postaja še bolj populistična. Konflikti med generacijami se stopnjujejo. Ta scenarij je nevaren, ker pride počasi in brez velikega alarma. Znano?

Zeleni scenarij – preobrat: Država se umakne iz vloge upravljavca in postane platforma. Delo se razbremeni, neučinkovitost se obdavči. Nastane resna strategija za AI, izvoz znanja in rast podjetij z visoko dodano vrednostjo. Slovenija postane majhna, pametna in izjemno učinkovita.

Največja Unescova dediščina ali laboratori pametne Evrope? 

Slovenija ima znanje, lokacijo in ljudi. Kar ji manjka, je lakota po rasti. Strah pred neuspehom je postal močnejši od želje po preboju. A brez močnega gospodarstva tudi socialna država dolgoročno ne obstaja. Imamo maksimalno 10 let, da se odločimo: Ali želimo biti največji muzejski eksponat na prostem ali laboratorij novih tehnologij in pamet Evrope? To ni izbira med levim in desnim. To je izbira med udobjem danes in relevantnostjo jutri. In to je razprava, ki bi jo morali voditi odkrito, brez iluzij in brez strahu. Prihodnost Slovenije ne bo odvisna od tega, kako srečni smo danes. Odvisna bo od tega, koliko smo pripravljeni tvegati, da bomo konkurenčni jutri.