O umetniški svobodi in odgovornosti države

Vsako leto pred kulturnim praznikom se radi spomnimo, da je kultura temelj slovenske identitete. Strinjamo se, da so jezik, literatura, umetnost in ustvarjalnost omogočili, da smo kot narod preživeli stoletja pritiskov in sprememb. V teh časih, ko se okrog nas kopičijo geopolitične napetosti, vojne in notranje delitve, pa bi se morali vprašati tudi, ali kulturo še vidimo kot prostor resnične svobode ali pa se je sčasoma spreminjala v simbol, ki ga vsakokratna oblast slavi na proslavah, v praksi pa jo na različne načine skuša izkoriščati za svoje cilje? 

Po vsej Evropi se kulturne institucije borijo z naraščajočimi političnimi pritiski. To postaja resen sistemski problem. V Madžarski, na primer, je vlada pod Viktorjem Orbanom posegla v univerze in gledališča, jih podredila ideološkim standardom in izrinila kritične glasove. V Poljski so javni mediji in kulturni festivali postali orodje za promocijo konservativnih vrednot, medtem ko se umetniki soočajo s prikrito cenzuro prek odtegnjenih sredstev. V Srbiji je oblast praktično ukinila enega najpomembnejših regijskih gledaliških festivalov Bitef, zaradi podpore študentskemu protestnemu gibanju pa začasno zaprla osrednje gledališče. Tudi v zahodnih demokracijah, kot sta Francija ali Nemčija, se pojavljajo pritiski zaradi “kulturnih vojn”. Umetniška svoboda je zapisana v ustavah in evropskih strategijah, a v praksi pogosto ostane le na papirju, odvisna od muhavosti aktualne politike. Slovenija ni kakšna posebna izjema. Naša kulturna scena je formalno urejena, s zakoni, ki obljubljajo neodvisnost, vendar je ranljiva ravno na nekaterih pomembnih točkah: pri zagotavljanju resnične strokovne avtonomije, stabilnem, dolgoročnem financiranju in pri kadrovskih imenovanjih. Dodaten izziv predstavljajo digitalne platforme, kjer se svoboda izražanja spopada z algoritmi in moderacijo, ki jo nadzorujejo zasebna podjetja, ne pa javni interes. Razprava o umetniški svobodi pri nas je nujna in ne sme ostati na ravni prazničnih govorov. Potrebujemo konkretne ukrepe in širšo družbeno podporo kulturi kot odprtemu prostoru kritičnega mišljenja. 

Na evropski ravni se je oblikovala pobuda RESISTANCE NOW TOGETHER, ki povezuje kulturne institucije, umetnike, pravnike in mreže. Njen osrednji cilj je jasen – sprejeti evropski zakon, ki bi umetniško svobodo prvič povzdignil v pravno izvršljivo pravico. Ta pobuda je bila javno naslovljena tudi na Evropsko komisijo, tudi prek poziva švicarskega režiserja Mila Raua, umetniškega vodje Dunajskih slavnostnih tednov. Jedro te pobude je preprosto – kultura ni last posameznih držav ali minljivih političnih elit. Kultura je v samem jedru demokracije. Umetnost mora imeti neodtujljivo pravico, da moti, sprašuje, razkriva in včasih tudi izziva – brez strahu pred političnimi maščevanji ali cenzuro. 

Za Demokrate to ni le vprašanje politike, temveč temeljnih vrednot. Zavzemamo se za Slovenijo, v kateri je kultura obravnavana kot javno dobro, ne kot orodje dnevne (strankarske) politike. Za kulturno politiko, ki sloni na zaupanju v stroko in se zavestno odreka poskusom obvladovanja institucij prek kadrovskih ali drugih vzvodov. In za Evropo, ki bo odločno varovala tisto, kar jo je vedno ločevalo od avtoritarnih režimov: svobodno misel in avtonomno umetnost.

Na kulturni praznik ne slavimo zgolj Prešerna, zakaj ne bi tokrat slavili tudi poguma – poguma ustvarjalk in ustvarjalcev ter, izjemoma, tudi poguma politike, ki se zavestno odloči za varovanje avtonomije kulture in umetnosti. Zame je to temeljno vprašanje prihodnosti demokracije.

Aleš Novak, vodja strokovnega sveta za kulturo
Demokrati. Anžeta Logarja