Ko zmaga kultura, zmaga Evropa – in kaj to pomeni za Slovenijo

Evropa danes jasno sporoča, da kultura ni okras politike, temveč njen temelj. O tem razmišlja tudi Aleš Novak, vodja strokovnega sveta za kulturo pri stranki Demokrati. Anžeta Logarja, ki opozarja, da je vprašanje kulture v resnici vprašanje demokracije, institucionalne neodvisnosti in razvoja države – in da mora tudi Slovenija razpravo o kulturi postaviti v središče svoje prihodnosti.

Aleš Novak, vodja strokovnega sveta za kulturo pri stranki Demokrati. Anžeta Logarja.

V začetku februarja je v Bruslju potekala letna razprava o prihodnosti evropske kulturne politike z zgovornim naslovom When Culture Wins, Europe Wins. Sporočilo srečanja je bilo jasno in politično neposredno: kultura ni obrobna ali dopolnilna dejavnost, ni dekoracija evropskega projekta, temveč njegov temelj. Če Evropa želi ohraniti demokracijo, pravno državo in notranjo stabilnost, mora zaščititi in okrepiti kulturo.

Razprava je bila umeščena v kontekst priprave novega večletnega proračuna EU za obdobje 2028–2034. Predlagana usmeritev je ambiciozna: kultura naj bi dosegla najmanj 2 odstotka evropskega proračuna in bila sistemsko vključena v ključne politike – od raziskav, izobraževanja in regionalnega razvoja do digitalne preobrazbe in zunanje politike. Kultura torej ne kot ločen “sektor”, temveč kot horizontalna razvojna komponenta.

Posebej poudarjeno je bilo, da umetniki in kulturne institucije pogosto prvi občutijo pritiske, kadar demokratični standardi oslabijo. Zato vlaganje v kulturo ni zgolj finančno vprašanje, temveč vprašanje politične odpornosti. Napovedana je evropska listina za umetnike, ki naj bi okrepila dostojne delovne pogoje, pravično plačilo in socialno varnost ustvarjalcev, ter strategija za soočanje z umetno inteligenco, ki mora ostati človeku prijazna in spoštovati avtorske pravice.

Evropa tako razmišlja o kulturi kot o strateškem vzvodu. Ne kot o “mehki moči”, pač pa kot o infrastrukturi demokracije.

In kaj to pomeni za Slovenijo?

Prvič, razprava o financiranju kulture pri nas ne sme biti reducirana na ideološki spor ali na vprašanje, komu je določen program politično bližje. Če je kultura temelj demokracije, potem mora imeti stabilne, predvidljive in strokovno upravljane mehanizme financiranja. Kultura ne sme biti obravnavana kot privilegij, pač pa kot del razvojne politike države.

Drugič, vprašanje RTV Slovenija ni zgolj medijski ali kadrovski problem. Gre za vprašanje institucionalne neodvisnosti. Evropski poudarek na umetniški svobodi in zaščiti kulturnih prostorov kot demokratičnih prostorov jasno sporoča, da javne institucije ne smejo postati podaljšek vsakokratne politike. Uredniška in ustvarjalna avtonomija morata biti sistemsko zavarovani – ne glede na to, kdo je na oblasti.

Tretjič, kultura mora biti del širšega razvojnega modela. Maribor, Ljubljana, Koper ali Novo mesto niso zgolj administrativne enote, temveč kulturni prostori. Če želimo uravnotežen razvoj države, mora kultura igrati pomembno vlogo tudi v regionalni politiki in decentralizaciji.

Evropska razprava nam daje jasno smer. Ni vprašanje, ali si kulturo lahko privoščimo. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo demokracijo brez nje. Če zmaga kultura, zmaga Evropa. In če bomo kulturo razumeli kot temelj svobodne družbe, bo zmagala tudi Slovenija.