Ko odhajajo tisti, ki držijo glavo in vrat države pokonci

V medicini obstajajo stroke, ki tiho držijo državo pokonci. Skrite so pred kamerami, a vsak od nas jih bo slej ko prej potreboval. To so oddelki, kjer se znanje prenaša desetletja, kjer je napaka lahko usodna in kjer se vsak dan rešujejo najtežji primeri.

Maksilofacialna kirurgija je ena takih strok. Onkologija glave in vratu, rekonstrukcije, prirojene nepravilnosti, poškodbe obraza, zahtevni operativni posegi … to je vrh slovenske medicine. In prav tam se danes dogaja nekaj, kar bi v vsaki resni državi sprožilo alarm najvišje stopnje.

Tim, ki je desetletja gradil svoj ugled in zaupanje bolnikov, se danes sooča z resno kadrovsko stisko.

In niso edini. Na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo (ORL) v Ljubljani je v kratkem času odšlo 10 od 25 specialistov.

To je skoraj polovica nosilcev stroke ORL, ki je tisti del zdravstva, kjer ljudem vsak dan vračajo glas, sluh in dih. Tu zdravniki operirajo glasilke, ki omogočajo govor; popravljajo ušesa, ki poslušajo svet; odpirajo dihalne poti, ko je vsak vdih borba; zdravijo rakava obolenja; in pomagajo otrokom, ki so se rodili z motnjami, da lahko normalno jedo, dihajo in rastejo. To je klinika, ki dobesedno skrbi za naše najbolj osnovne občutke in človeške sposobnosti – slišati, govoriti, okušati, dihati in živeti brez bolečin.

To je za našo državo, kot bi na letalu, ki je že v zraku, odpovedala polovica motorjev; let traja še nekaj minut, a pristanka brez poškodb ni možno zagotoviti.

Stroka, ki se ne rodi čez noč

Kot poudari tudi dr. Didanovič, eden ključnih obrazov slovenske maksilofacialne kirurgije in prejemnik naslova Delova osebnost leta, se te stroke ne da učiti na hitro. Maksilofacialni kirurg mora po prvem študiju in licenci opraviti še drugi študij, sledijo štiri leta specializacije, potem pa najmanj deset let intenzivnega dela, da postane resnično suveren na svojem področju.

Tu matematika ne laže: štejejo ure, izkušnje in ponovitve. Tako kot v vrhunskem športu tudi v kirurgiji ni bližnjic in ni preskakovanja stopnic. In ko sistem izgublja takšne ljudi, ne izgublja samo posameznikov, izgublja desetletja znanja, varnosti in stabilnosti, na katerih stoji celotna stroka.

Reforma, ki je odprla vrata največjim kadrovskim izgubam

Novela ZZDej-N je pompozno napovedala ločitev med javnim in zasebnim zdravstvom. A v zdravstvu ni dovolj napisati zakon. Treba ga je umestiti v realnost. Pri nas se je zgodilo obratno: poseg v sistem, ki kadrovsko že leta visi na nitki, je sprožil odhode tam, kjer si jih najmanj smemo privoščiti.

Prepoved kombiniranega dela v javnem in zasebnem sektorju bi bila smiselna le, če bi hkrati obstajali:

• stabilni timi,
• dovolj specialistov,
• sodobna organizacija,
• pošteno plačilo,
• jasna kadrovska strategija.

Nič od tega ni udejanjeno. In zato posledice niso presenetljive. So logične. Če kirurgom vzameš možnosti, ne da bi jim dal pogoje, bodo izbrali edino, kar lahko: odhod.

In koliko časa bo javni sistem zdržal brez njih?

Posledice so vidne že danes. Občutili jih bodo najšibkejši.

Brez dovolj maksilofacialnih kirurgov in brez polovice ORL specialistov se ne zmanjšujejo zgolj timi.
Zmanjšuje se varnost bolnikov.

• Rak glave in vratu ne čaka zakonov.
• Travme obraza ne čakajo reorganizacije.
• Otrok s prirojeno nepravilnostjo ne čaka političnih rokov.
• Rekonstrukcije po težkih operacijah ne čakajo preračunov.

Ko ni dovolj strokovnjakov, konsekvenca ni birokratska. Je zelo človeška: daljše čakanje, več zapletov, slabši izidi in še več odhodov.

Rešitve obstajajo, a politika jih mora sprejeti pravočasno

V stranki Demokrati. zato predlagamo jasen, realen in izvedljiv načrt. Ne zato, da bi kritizirali. Ampak zato, ker verjamemo, da mora biti zdravstvo prostor stabilnosti, znanja in odgovornosti.

Razmejitev da – prepoved ne. Potrebujemo pametno regulacijo, ne rezanja brez načrta.

Vsi se strinjamo, da morata biti javno in zasebno delo jasno urejena in pregledna. A namesto grobe prepovedi je potrebna razumna regulacija, ki omogoča:

• predvidljivo organizacijo dela,
• stabilnost kadrov,
• sodoben plačni model,
• jasna pravila za nadzor in kakovost.

Prepoved kombiniranja dela ne deluje, dokler sistem ni ustrezno postavljen. Če želimo močno javno zdravstvo, moramo najprej zagotoviti temelje, šele nato uvajati omejitve, ki ne ogrožajo celotnih strok.

Vzpostavitev referenčnih centrov za glavo in vrat

Klinična dejavnost mora postati stabilna, predvidljiva in vrhunsko organizirana. To vključuje:

• večletne kadrovske načrte,
• stabilne ekipe,
• sodobno opremo,
• jasno razmejitev programov,
• podporo specializantom.

V teh strokah improvizacija hitro pokaže svoje meje. Stabilnost pa ohranja kakovost in zanesljivost.

Pošteno vrednotenje visoko specializiranega dela

Vrhunski kirurgi niso samo del stroke. So ljudje, ki se 10–15 let izobražujejo za delo, ki ga lahko opravlja le peščica. Plačni model mora to priznati in nagraditi.

Kadrovski načrt do 2035

Slovenija ne sme živeti iz dneva v dan. Potrebujemo:

• več specializacij,
• mentorstva,
• opredeljene karierne poti,
• razbremenitev administracije,
• večjo avtonomijo klinik.

Brez načrta bodo izgube postale trajne.

Krizni načrt za paciente

V prehodnem obdobju moramo zagotoviti, da:

• noben onkološki bolnik ne bo čakal predolgo,
• noben otrok ne ostane brez obravnave,
• travme dobijo takojšnjo oskrbo,
• centri sodelujejo z zunanjimi izvajalci,
• država zagotovi varovalke in financiranje.

Reforma ne sme nikoli prizadeti tistih, ki so najmanj krivi; pacientov.

Zaključek: ko odhajajo najboljši, država nima več časa za izgovore

Odhod maksilofacialnih kirurgov in ORL specialistov ni naključje. Ni anomalija. ZZDej je namesto rešitve postal sprožilec; sistem je po njegovi uveljavitvi zdrsnil čez rob. Politika se mora pogledati v ogledalo. Zdaj ni čas za izmikanje. Človeško je priznati, da je bila odločitev napačna. Državotvorno pa je, da jo popravimo.

Demokrati. verjamemo, da zdravstvo potrebuje stabilnost, jasna pravila in dolgoročno vizijo, ne pa improvizacij, ki razrahljajo tisto, kar je najbolj dragoceno: ljudi, ki ohranjajo življenja.

Zato smo v našem zdravstvenem programu predstavili jasen, izvedljiv načrt, ki odgovarja na prav te izzive. Temelji na štirih strateških stebrih:

• regionalizaciji zdravstva, kjer odločanje pripeljemo bližje ljudem in realnim potrebam,
• krepitvi primarne ravni in urgentne mreže, ki sta hrbtenica dostopnosti,
• digitalizaciji ter razbremenitvi zdravnikov in sester, da se čas vrne k bolniku in ne k obrazcem,
• odgovornem upravljanju in merljivih rezultatih, ki jih ljudje lahko vidijo in občutijo.

To niso želje. To so ukrepi, ki se lahko začnejo takoj: od ustanovitve zdravstvenih regij, jasne koordinacije urgentne medicine, uvedbe enotnega digitalnega ekosistema, do opolnomočenega vodenja bolnišnic in javnih kazalnikov kakovosti. To so rešitve, ki preprečujejo odhode kadra in gradijo stabilne strokovne time. To je pot, ki vrne zdravstvo tja, kamor spada: k pacientu.

Ko drugi iščejo izgovore, mi ponujamo rešitve. Mi imamo načrt, znanje in pogum, da ga izvedemo.
In pripravljeni smo prevzeti odgovornost, da slovensko zdravstvo ponovno začne delovati.