Kmečke žene in prispevek za dolgotrajno oskrbo

Po naših vaseh živijo žene, ki so vse življenje delale. Na njivi, v hlevu, v hiši. Brez delovnega časa, brez bolniške, brez pokojnine. Vzgojile so otroke, skrbele za družino in držale kmetijo pokonci. Nikoli niso prosile veliko. Samo mir in dostojno starost.

Danes pa jim država jemlje še tisto malo, kar imajo.

Prihajam iz Prlekije, iz okolja, kjer takšne žene poznam po imenih. Z njimi sem odraščal. Vem, kako so živele in kako še danes živijo. To niso zgodbe iz poročil ali statistik. To so resnična življenja mojih sosed, tet in mam prijateljev.

Po novi ureditvi morajo tudi starejše kmečke žene brez pokojnin, brez rednih prihodkov, plačevati prispevek za dolgotrajno oskrbo. Prvi polletni obračun je znašal 35,94 evra. Za nekoga v mestu morda drobiž. Za ženo na vasi pa pogosto denar za kruh, olje ali zdravila.

Vprašajmo se po domače: Je to pravično?

Te žene so že vse življenje dajale. Delale so, ko je bilo vroče in ko je bilo mrzlo. Ko so druge šle v službo, so one šle v hlev. Ko so druge imele pokojnino, so one še vedno obdelovale vrt. In zdaj, ko jih telo več ne uboga, jim država reče: plačaj še to.

Prav je, da imamo urejen sistem dolgotrajne oskrbe. A solidarnost ne pomeni, da breme naložimo tistim, ki imajo najmanj. Ne moremo graditi sistema na plečih žena, ki že tako živijo skromno in pogosto odvisno od pomoči otrok.

Na podeželju se starost živi doma. Ob peči. Med svojimi. Te žene niso prosile za drage domove ali velike sisteme. Prosijo samo za mir. In spoštovanje.

Zato pri Demokratih zagovarjamo drugačen, bolj človeški pristop. Prispevki za dolgotrajno oskrbo ne smejo bremeniti ljudi brez pokojnin in brez realnih prihodkov. Sistem mora razlikovati med tistimi, ki lahko prispevajo, in tistimi, ki so že vse življenje prispevali – z delom, ne s papirji.

Dolgotrajna oskrba mora temeljiti na:

• zaščiti najšibkejših,
• jasnih oprostitvah za socialno ogrožene in starejše brez pokojnin,
• ter podpori oskrbi na domu, kjer ljudje želijo ostati.

To ni vprašanje papirjev in zakonov.
To je vprašanje dostojanstva.
Vprašanje človečnosti.

Če država ne zna zaščititi najšibkejših, potem nekaj ni prav. Stare kmečke žene si ne zaslužijo novih položnic. Zaslužijo si spoštovanje. In sistem, ki jih ne bo kaznoval za pošteno, delavno življenje.