Javno zobozdravstvo med normativi in resničnim življenjem

Kdaj je zobna bolečina postala nekaj, kar je treba preprosto zdržati? In kdaj smo se sprijaznili z idejo, da pravočasen obisk zobozdravnika ni več samoumeven?

V javnem zobozdravstvu ima en zobozdravnik opredeljenih približno 1800 pacientov. Takšno število ne omogoča redne in pravočasne obravnave. Posledica so dolgi razmiki med pregledi, v katerih se bolezni nemoteno razvijajo. Stanja, ki bi bila ob pravočasnem obisku preprosto rešljiva, pogosto zahtevajo bistveno več časa, nemalokrat pa vodijo tudi v izgubo zoba. To ni vprašanje strokovnosti ali zavzetosti zobozdravnikov, temveč vprašanje dostopnosti.

Resnična slika sistema se razkrije v dežurni zobozdravstveni ambulanti na Metelkovi, ki deluje ob vikendih in praznikih. V štirih urah in pol ordinacijskega časa se tam v povprečju zvrsti okoli 50 pacientov. Ne gre za banalne težave ali zlorabo sistema, temveč za dejanska nujna stanja, ki zahtevajo takojšnjo obravnavo. Velik del teh pacientov je predolgo čakal na termin ali pa izbranega zobozdravnika sploh nima. Takšna obremenitev dežurne službe jasno kaže, da problem ni v posameznih ambulantah, temveč v nezmožnosti sistema, da pacientom zagotovi pravočasen dostop do oskrbe.

Tudi če bi zobozdravniki lahko obravnavali tolikšno število pacientov, kot ga predvidevajo normativi, bi jih bilo še vedno premalo. Del prebivalstva danes ostaja brez izbranega zobozdravnika, ker prostih mest preprosto ni. Stanje se dodatno slabša zaradi odhodov kadra iz javnega sistema, kar ustvarja začaran krog vedno večjih obremenitev za tiste, ki ostajajo.

Zobozdravniki ne odhajajo zgolj zaradi plačila, temveč predvsem zaradi delovnih pogojev. Stalen pritisk na hitrost in število obravnav ustvarja občutek, da delo nikoli ni opravljeno dovolj dobro. Takšno okolje vodi v kronični stres. V takšnih razmerah zaposleni pogosto nimajo druge izbire kot vztrajati do izgorelosti ali zapustiti sistem. Obe poti pomenita izgubo za javno zobozdravstvo, posledice pa na koncu vedno nosijo pacienti.

Pomemben, pogosto spregledan del sistema so medicinske sestre. V zobozdravstvu stalna asistenca ni izbira, temveč pogoj za kakovostno in varno delo. Kljub temu medicinske sestre poleg asistence opravljajo tudi obsežno administrativno delo, kar v praksi pomeni združevanje dveh delovnih mest v enem. Ob nizkem plačilu in veliki odgovornosti ni presenetljivo, da se za ta poklic odloča vse manj ljudi. Pomanjkanje sester neposredno zmanjšuje učinkovitost zobozdravnikov in dodatno obremenjuje že tako preobremenjen sistem.

Pogosta razlaga za čakalne vrste je domnevna premajhna učinkovitost zdravnikov. Vendar je treba jasno povedati, da prostora za dodatno povečevanje hitrosti praktično ni več. Nadaljnje pospeševanje dela bi pomenilo nižanje kakovosti in večje tveganje za zaplete, kar bi dolgoročno povzročilo še več dela in slabše izide zdravljenja. Takšen pristop ni le neučinkovit, temveč tudi strokovno nesprejemljiv.

Če hitrost ni rešitev, ostane vprašanje kadra. Kratkoročne možnosti so omejene. Izobraževanje zobozdravnika od začetka študija do samostojnega dela traja vsaj sedem let, zato povečanje vpisa ne more hitro izboljšati stanja. Vračanje zobozdravnikov iz zasebnega sektorja je malo verjetno, saj so mnogi tja odšli prav zaradi razmer v javnem sistemu.

Najbolj realna in hkrati najučinkovitejša možnost, za katero se zavzemamo Demokrati. Anžeta Logarja, je ohranitev obstoječega kadra. To pomeni realno obremenitev, ki omogoča kakovostno delo v rednem delovnem času, ter ustrezno vrednotenje opravljenega dela. Zobozdravnikom, ki bi želeli dodatno delati in s tem skrajševati čakalne vrste, bi bilo treba omogočiti pošteno plačane nadure.

Poleg nadur obstaja še ena pot, ki jo zagovarjamo Demokrati – aktivno vključevanje vseh razpoložljivih kapacitet v javno mrežo, kjer imamo ozka grla. Pacient mora imeti možnost, da poseg opravi tudi pri zasebnem zobozdravniku, zavarovalnica pa naj mu povrne vsaj del stroška. Zakaj povrne stroške za zobozdravstvo v tujini, v Sloveniji pa ne? To ni privatizacija zdravstva. To je odgovorna organizacija sistema, kjer javni denar sledi storitvam. Takšna rešitev bi razbremenila javni sistem, pacientom pa omogočila hitrejšo obravnavo brez izgube pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Če želimo ohraniti dostopno in kakovostno javno zobozdravstvo, bo treba priznati, da so trenutne zahteve in normativi nesorazmerni z realnimi zmožnostmi sistema. Vprašanje ni, ali si lahko privoščimo spremembe, temveč ali si lahko privoščimo, da sprememb ne naredimo. Demokrati se tega dobro zavedamo in ne bomo dopustili, da ceno plačujejo pacienti, in to s svojim zdravjem.