Eva Irgl slavnostna govorka ob dnevu državnosti

Spoštovani,

Najprej naj povem, da sem bila zelo vesela povabila, da vas lahko nocoj kot slavnostna govornica nagovorim ob dnevu državnosti, ki ga bomo praznovali jutri, in se srečam z vami.

Hvaležna sem, da se tega našega skupnega praznika, ki nas povezuje in nas spominja na čas osamosvojitve Slovenije in Slovencev, spominjate in tako ohranjate sloves tistih časov, ki je globoko vkoreninjen v narodovo bistvo in še naprej živi.

Torej, posebna zahvala najprej organizatorjem – vsem, ki v Sloveniji, ki je naš skupen dom in domovina, nosite s ponosom.

To je še posebej pomembno, kadar smo kot narod in družba postavljeni pred preizkušnje. In življenje jih pred nas postavlja veliko – tako v osebnih življenjih kot v družbi, v kateri vsi skupaj živimo.

Slovenija je pred mnogimi izzivi. Evropa prav tako; svet pa na gromozanskih preizkušnjah, vezanih zlasti na vprašanje miru in varnosti.

Vloga za mir je še posebej pomembna v današnjem času. Varnost pa, kot lahko vidimo po dogodkih v svetu, izjemno krhka dobrina, ki jo je treba skrbno varovati.

Mir ne sme biti le beseda, ki jo politiki izrekamo, ampak dejanska želja, da konflikti ne eskalirajo – tudi ko govorimo o sovražnem dialogu in žaljivih zapisih, zlasti na družbenih omrežjih. Danes smo namreč ujeti v situacijo, ko polarizacija v političnem prostoru prehaja v skrajnost.

Večina nas, Slovenk in Slovencev, pa si želi normalne, uravnotežene države, v kateri se bomo dobro počutili in v kateri bomo lahko udejanjili vse svoje potenciale.

Zato moramo drug drugega vzpodbujati, podpirati rast in razvoj skupnosti, ustvarjati okolje, kjer se bomo med seboj povezovali in sodelovali, saj nas takšen način pelje navzgor – tako kot nas je peljal navzgor v času osamosvojitve.

Slovenska osamosvojitev je bila veličasten dogodek, ki ga težko primerjamo s katerimkoli drugim dogodkom v zgodovini našega naroda. Bile so težnje po lastni državi že prej, vendar pa je leto 1991 očitno bilo tisto, ki nas je pripeljalo do točke, da smo povezani lahko naredili ta pomemben korak.

Globoko verjamem, da prihaja čas – in prav kmalu – ko bomo ponovno kot narod lahko naredili korak, ki ne bo več v smeri razdvajanja in ločevanja, ampak v smeri sodelovanja, saj je prav to tisto, kar edino lahko poveže najboljše, kar je v nas.

V času osamosvajanja smo se zavedali pomembnosti politične širine, ki je nato prerasla v družbeno širino in ustvarila pogoje za odločilen korak, ki bo v zgodovini Slovenk in Slovencev vedno zapisan z zlatimi črkami.

Naj na tem mestu spomnim na nekaj zgodovinskih trenutkov, ki so pripeljali do osamosvojitvenih procesov:

– Izdaja 57. številke Nove revije leta 1987, ki je vsebovala tudi članke o slovenskem nacionalnem programu. Vsebina se dotika tako vprašanj pravne ureditve položaja Slovencev kot naroda kot tudi vprašanja slovenskega jezika v JLA in pravice do naše samoodločbe.
– Spomnimo se t. i. Pisateljske ustave iz leta 1988 in Majniške deklaracije, ki je nastala leto dni pozneje. Obe sta začeli poglabljati zavest o pomenu človekovih pravic in njihovi vlogi.
– Spomnimo se procesa proti četverici.

Z razglasitvijo neodvisnosti Slovenije pa se je boj za samostojnost šele začel. Sledil je namreč spopad z agresorsko armado, ki pa ni mogla premagati takratne enotnosti in poguma slovenskega naroda.

Po 34 letih, ko smo naredili ta velik korak, se kot del evropskih narodov skupaj z Evropo soočamo s perečo krizo demokracije in vrednot. Živimo v časih nenehnih preizkušanj, v katerih preživijo le najboljše stvari – torej tiste, ki nas povezujejo in dopolnjujejo.

Še toliko bolj pa so v zahtevnih časih na preizkušnji tiste države, ki imajo mlado demokracijo.

V času tranzicije nam, žal, ni uspelo narediti nekaterih ključnih korakov, ki so jih sicer na takšen ali drugačen način storile druge države v podobni situaciji ob prehodu v demokratični sistem – in zato imamo danes še vedno težave.

Narod bi moral takrat z ramen odvreči breme preteklosti in preko katazičnega učinka, ki bi s tem nastopil, neobremenjeno sodelovati v procesu demokratizacije po vzoru zahodnih držav z zrelimi demokracijami.

Svet je v vrednostnem sistemu na prelomnici. Evropa je na prelomnici. Evropa je prostor, ki je zrastel iz krščanske tradicije in kasneje razsvetljenstva – z vrednotami, ki so vsem evropskim narodom skupne, ki nas povezujejo, s katerimi se identificiramo in jih imamo ponotranjene globoko v sebi.

Krščanstvo je bilo v času, ko je nastalo, namreč odgovor na razdeljenost in ločevanje. Zato poglabljajmo povezanost, sodelovanje, skupnost, ljubezen in enost znotraj naših medosebnih odnosov – v družini, med prijatelji, v družbi, državi, Evropi in svetu.

Spoštovani,

zavedajmo se, da je Slovenija država z mnogimi potenciali, ki pa jih zaenkrat ne znamo v celoti izkoristiti. Zakaj je temu tako, je več razlogov. Med njimi zagotovo tudi ta, da trenutni politični prostor želi status quo razdeljenosti in ne sprememb.

Slovenija pa nujno potrebuje nov narativ političnega delovanja, ki bo v državo pripeljal več sodelovanja in politične širine ter prepotrebnega ravnovesja.

Zavedajmo se tudi, da so spremembe odvisne od nas samih. Da imamo na izbiro, da se lahko suvereno odločimo tudi danes – tako kot smo se suvereno odločili pred več kot tremi desetletji – po kakšni poti želimo hoditi.

Ne pustimo si vzeti te izbire in predvsem dovolimo iskreno začutiti stvari, s katerimi se lahko najbolje povežemo, ki resonirajo v nas, ki so uglašene z nami. Ne prepustimo se temu, da drugi izbirajo namesto nas, ampak prisluhnimo temu, kaj želimo. Šele takrat se rojevajo prave odločitve. Te dozorijo v srcu, izpeljane pa so premišljeno in z modrostjo.

Odprimo se tem občutkom, ki so nas prevevali ob dejanju osamosvojitve – ko smo postali povsem neodvisni in obenem kot narod povezani.

Vsak od nas ve, kje natančno je bil takrat, ko se je odvijala osamosvojitev – ko so zaplapolale slovenske zastave, ko so zapeli cerkveni zvonovi, ko so bila občutja tako močna, da jih še danes začutimo v sebi. Kot posameznik in kot slovenski narod.

Ni naroda brez posameznika in ni posameznika brez naroda. Le eden z drugim tvorita celoto.

In prav vsak izmed nas je takrat nekaj prispeval v to celoto – da danes lahko živimo v samostojni državi.

Vendar pa še posebej v današnjem času potrebujemo občutek, da smo del dobrega sveta. Da se povezujemo s sosedi, med seboj, da prepoznavamo vse tisto, kar nas plemeniti, in ne omalovažujemo tistega, kar nam je skupna rast.

Da nam bo šlo bolje. Pripeljati drugačen način političnega delovanja in vaš družbeni prostor je nujen za boljše vzdušje in uspešno Slovenijo v obdobju naslednjih 10 let.

Spoštovani,

ljubezen do domovine je tista, ki je navadno vtkana že v zibelko. Ves čas, od rojstva naprej, plemeniti naše življenje in s tem krepi odnos do simbolov naše še vedno mlade države.

Bodimo srčni v odnosu do domovine. Bodimo ponosni nanjo. Gojimo domoljubje, ki je znak pripadnosti vsakega naroda in ki kot družbo bogati.

Negujmo naš čudoviti slovenski jezik in vsa njegova narečja. Vzpodbujajmo nadarjene posameznike, ki nas zastopajo doma in v tujini na različnih področjih ter širijo našo prepoznavnost v svetu.

Bodimo hvaležni vsem, ki so se borili za samostojno Slovenijo.

Spomnimo se vseh, ki so izgubili življenje zanjo.

Ohranjajmo spomin na te dogodke, naj generacije, ki prihajajo za nami, poznajo ta veličasten del naše skupne zgodovine – najpomembnejši del v zgodovini Slovenk in Slovencev.

V letih in desetletjih, ki prihajajo, lahko damo našemu skupnemu domu vse svoje talente, znanje, zanos, pogum, inovativnost in pripadnost ter vse tisto, kar smo tudi ob procesu osamosvajanja že imeli.

To so osnove za uspeh.

Tudi za uspeh tako velikih razsežnosti, kot je bila osamosvojitev.

Kam pa bo šla Slovenija v naslednjih letih, pa je odvisno od vseh nas. Pred leti sem v govoru ob dnevu državnosti v Vipavi povedala nekaj, kar danes še vedno drži – predvsem pa še bolj drži za trenutni čas:

“Lahko svoje ozračje zastupljamo s sovraštvom ali pa se raje povežemo v delu za skupno dobro in blaginjo Slovenk in Slovencev.
Lahko se spotikamo in si mečemo polena pod noge ali pa si raje pomagamo med seboj.
Lahko smo zavistni ali pa pohvalimo drugega, ko je delo dobro opravljeno.
Lahko rušimo odnose, onemogočamo sposobne, zaviramo rast in svoje potenciale, lahko pa se vzpodbujamo med seboj, dajemo priložnosti, ustvarjamo takšno okolje, v katerem bomo radi živeli in napredovali.
Verjamem, da je večina Slovencev za to, da gradimo, sodelujemo in se povezujemo.”

Čestitke ob dnevu državnosti – praznujmo ponosno, saj je Slovenija naš skupni dom in domovina. Srečno, Slovenija!