Tretja razvojna os: koliko časa še za cesto, ki jo država obljublja že desetletja?

Tretja razvojna os je projekt, ki ga v Sloveniji omenjamo že tako dolgo, da je marsikdo pozabil, zakaj je sploh nastal. Na zemljevidih je zarisana kot linija upanja – cesta, ki naj bi Koroško, Šaleško dolino, Savinjsko, Zasavje, Dolenjsko in Belo krajino končno povezala z ostalimi deli države. V resnici pa je postala nekaj drugega – nekakšen nacionalni test potrpežljivosti, sinonim odlašanja države in priročen izgovor, da “se res trudimo, postopki pač”.

Vsi, ki se vozijo med Velenjem in Slovenj Gradcem, ne potrebujejo prometne študije, da bi razumeli, kaj pomeni razvojna blokada. Vsaka kolona tovornjakov predstavlja majhen, vsakdanji referendum o tem, ali država jemlje resno ljudi, ki živijo in delajo zunaj Ljubljane. Na jugu je slika podobna: Novo mesto in Bela krajina sta v katalogu lepih besed in strategij zapisana kot “razvojna vozlišča”, v realnosti pa se podjetja in zaposleni še vedno prebijajo po preozkih, nevarnih regionalnih cestah proti avtocesti in nazaj. Tukaj se grafi o konkurenčnosti merijo v minutah zamud, v izgubljenih razpisih in mladih, ki so prisiljeni iskati boljše priložnosti drugje.”

Ne gre za to, da cest ne znamo graditi. Prav avtocestni križ je dokaz, da smo kot država sposobni velike projekte spraviti od ideje do traku, ki se ga na koncu svečano prereže. Danes je težava drugje: v modelu odločanja, ki velike projekte razdrobi na nešteto postopkov, soglasij, mnenj, dopolnitev in pritožb, dokler ne ostane več jasno, kdo sploh drži krmilo. Tretja razvojna os je v tem smislu skoraj literarna figura – simbol države, ki se utaplja v lastnem papirju. Investicijski in gradbeni proces je raztegnjen čez skoraj vse, kar je lahko počasno: državni prostorski načrt, presoje vplivov na okolje, mnenjedajalce, razlastitve, arheologijo, projektno dokumentacijo, razpise, pritožbe. Na vsakem koraku se odpirajo nova okna za zamik, odgovornost pa se razvodeni med ministrstva, agencije, občine in javna podjetja. Namesto jasne, časovno omejene odločitve dobimo neskončno dopisovanje in kroženje map.

Vsi ti “postopki v teku”, “dopolnitve vlog” in “čakanja na mnenja” imajo zelo konkreten obraz. To so otroci, ki jih danes starši vsak dan posedejo v voziček in z njimi ob robu regionalke manevrirajo med pločnikii, ki se kar končajo, in prometom, ki drvi mimo. To so osnovnošolci, ki jih peljemo čez prehod za pešce in se delamo, da nas ne stisne od strahu, ko vidimo, kako blizu robu belih črt peljejo tovornjaki. In če bomo nadaljevali s tempom, kot ga poznamo danes, bodo ti otroci, ko bodo sami potiskali vozičke svojih otrok, še vedno poslušali iste izgovore o istih papirjih za isto cesto.

Poseben prizor te zgodbe se odvija na jugu, okoli Novega mesta. Tam v zgodbo vstopi civilna iniciativa 3ROS-jug – ljudje, ki nočejo, da bi štiripasovna hitra cesta zarezala skozi njihova naselja, kot da gre za prazno polje na maketi. Zagovarjajo drugačno rešitev – bolj mestno obvoznico, umirjen promet, več zelenja in manj hrupa. Ni jih težko razumeti, še posebej, ko beremo, da je država desetletje vztrajala na uredbi o hrupu, za katero je Ustavno sodišče povedalo, da ne prestane ustavnega testa. In tako dobimo paradoks: država, ki hiti naprej po bližnjici, zgradi integralno gradbeno dovoljenje na šibki pravni podlagi; civilna iniciativa ji s tožbo nastavi ogledalo; upravno sodišče dvakrat pove, da tako ne gre; projekt pa se vrti v krogu. Denar za gradnjo je načeloma zagotovljen, razpisi se pripravljajo, stroji čakajo – a brez pravnomočnega dovoljenja se nič od tega ne sme premakniti z mesta.

Če ta prizor razširimo še na severni del, dobimo znan motiv: prepletene pristojnosti Darsa, ministrstev, agencij, občin, mnenjedajalcev in sodišč. Vsak pokriva svoj del, nihče pa ni zares odgovoren za celoto. Ko nekaj obstane na poti – študija, mnenje, pritožba, dopolnitev – se celoten projekt ustavi, kot bi ga nekdo izklopil iz vtičnice. Ljudje ob trasi ne vidijo več “države v akciji”, vidijo le še državo v trajnem upravnem postopku.

Demokrati. pri tem poskušamo narediti nekaj, kar je v slovenski politiki skoraj nemogoče in nezaslišano: ne samo opisati problem, ampak spremeniti pravila igre, po katerih takšni projekti nastajajo. V programu »Uspešna Slovenija 2034« predlagamo, da se ustanovi Direktorat za gradbeništvo – ne zato, da bi imeli še en urad, ampak zato, da bi imeli nekoga, ki za celoten projekt odgovarja od začetka do konca. Nekoga, ki se mu ne da reči: “To ni v moji pristojnosti.” Druga sprememba je poenoten investicijski proces in obvezna uporaba digitalnega modeliranja (BIM) pri večjih projektih. Namesto da se projekt razpade na nepregledno množico map in verzij, bi vse stroke delale na enem živem, ažurnem modelu; napake in kolizije bi se razrešile v računalniku, preden pride do bagra.

Tretji element je “hitro stezo” za strateške projekte, kot je 3. razvojna os. V Zakonu o razvoju Slovenije bi jih jasno poimenovali, zanje pa določili posebne roke, prednostno obravnavo in jasne posledice, če organ v roku ne odloči. Tu pride v igro načelo “molk organa – pozitivna odločitev”: če država v razumnem roku ne zmore reči “da” ali “ne”, ne sme biti nagrajena s tem, da projekt ostane zamrznjen. In četrti element: odgovornost in merljivost uradnikov. Danes je preveč lahko pustiti zadevo v predalu – brez posledic in brez slabe vesti. Program Demokratov. zato predvideva jasne roke, javno primerjavo organov, merjenje uspešnosti ter po potrebi rotacijo na ključnih mestih, kjer je odločanje počasno ali nepredvidljivo.

Vse skupaj nas pripelje do preprostega vprašanja: ali je 3. razvojna os samo še ena zgodba o tem, kako se v tej državi “pač ne da”, ali pa lahko postane prvi dokaz, da znamo stvari delati drugače. Regije, ki na to cesto čakajo, ne iščejo miloščine, iščejo osnovne pogoje za normalno življenje in konkurenčno gospodarstvo. Demokrati. ponujamo konkretna orodja – direktorata za gradbeništvo, digitalno vodenje projektov, hitro stezo, pozitivno presumpcijo in manj birokracije. Zdaj je vprašanje le še, ali bo država zbrala dovolj poguma, da ta orodja tudi uporabi in tretjo razvojno os premakne iz žanra upravne drame v žanr dejanskega razvoja.