Družina in socialna pravičnost

Socialnovarstveni sistem v Sloveniji je na številnih točkah neučinkovit, razdrobljen in nepovezan, kar neposredno vpliva na kakovost življenja ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih. Kljub številnim reformnim dokumentom in pilotnim projektom v zadnjih dveh desetletjih se stanje na terenu pogosto celo slabša. Socialno varstvo je eno od ključnih področij, ki oblikuje kakovost življenja posameznika skozi vsa življenjska obdobja – od rojstva do starosti. 

Slovenija ima v primerjavi z mnogimi naprednimi državami EU sicer številne prednosti:

• visoko specializirane socialnovarstvene storitve,
• razvejan institucionalni in skupnostni sistem,
• jasno razmejene pravice iz javnih sredstev,
• visoko raven socialnih transferjev (npr. otroški dodatki, pomoč ob rojstvu, denarne socialne pomoči),
• široko dostopnost osnovnih storitev (CSD, DO, OA, institucionalno varstvo).

Vendar pa se sistem sooča s številnimi izzivi:

• Razvezanost sistemskih resorjev: MDDSZ, MZ in MSP delujejo po ločenih, pogosto neusklajenih pristopih, izvajalci so pogosto razpeti med več resorji, kar znižuje njihovo učinkovitost;
• Vloga Inštituta RS za socialno varstvo: IRSSV mora delovati izključno kot svetovalni in evalvacijski organ, ne kot izvajalec;
• Parcialno prenašanje evropskih direktiv: Brez sistemskega pristopa ostajajo ključni elementi, kot so standardi kakovosti, digitalizacija, pokritost ruralnih območij in socialno-kadrovske politike, ki so nepovezani ali prezrti. Še posebej je to vidno na področju deinstitucionalizacije, ki zmanjšuje možnosti odločanja uporabnikov različnih storitev (v svetovalni skupini so tujci, ki ne poznajo sistema in zakonodaje v naši državi). 

Socialno varstvo je tihi sistem z veliko družbeno vpetostjo. Vsaka družina v Sloveniji je del sistema, bodisi kot uporabnik storitev, prejemnik transferjev, skrbnik svojih bližnjih. Zato je prenova strateška naložba in ne strošek.

Povprečna starost prebivalstva v Sloveniji se približuje 44 letom, delež starejših nad 65 let že presega 21 %, delež oseb nad 80 let pa hitro narašča. Vsaka družina je neposredno ali posredno povezana s sistemom socialnega varstva, in sicer prek:

• otroških dodatkov, starševskih pravic, transferjev,
• invalidov, oseb s posebnimi potrebami,
• starejših, svojcev v institucionalnem varstvu ali oskrbi na domu,
• mladih, ki potrebujejo stanovanjsko in finančno podporo,
• in delovno aktivnih, ki skrbijo za ravnotežje med delom in skrbjo za bližnje.

Sistem je na meji zmogljivosti, zato ga je treba prilagoditi spremembam, s katerimi se soočamo (demografske, razvojne, tehnološke).

»Kdor prispeva, ima pravico do socialne varnosti. Kdor sistem izkorišča, naj odgovarja.«

Temeljni ukrepi

1. Delo je temelj solidarnosti

Slovenija je socialna država, vendar socialna politika ne sme postati izgovor za pasivnost ali zlorabe. Socialna pomoč mora ostati varnostna mreža za najranljivejše – ne pa alternativa delu kot trajni model zagotavljanja življenjske eksistence.

Zato bomo ob spoštovanju ustavnega načela minimalnega preživetja:

• socialno pomoč povezali z vključevanjem v javna dela (npr. pomoč v skupnosti, vzdrževanje okolja);
• v primeru neupravičenega odklona ponudbe za javna dela zmanjšali višino pomoči  do 50 %;
• sistemsko naslovili zlorabe socialnih transferjev, zlasti v primerih, ko družine kljub kazenskim postopkom še naprej prejemajo socialne prejemke;
• vpeljali načela odgovornega upravičenca – kdor krši pravni red ali zlorablja pravila, ni upravičen do prejemanja socialne pomoči;
• omogočili, da se ponavljajoči se prekrški in neplačevanje računov lahko pokrivajo z delnim odtegljajem od socialne pomoči.

Naša politika bo temeljila na aktivni vključenosti in odgovornosti – do države, skupnosti in posameznika.

2. Nova paradigma dolgotrajne oskrbe: celostna socialna oskrba

Sedanji sistem dolgotrajne oskrbe je finančno nevzdržen, organizacijsko nepregleden in normativno nejasen. V prvih sto dneh bomo izvedli odločne sistemske spremembe:

• Spremenili bomo Zakon o dolgotrajni oskrbi: zdravstveno nego bomo izločili in jo vrnili v okvir obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ);
• Dlgotrajno oskrbo bomo preoblikovali v celostno socialno oskrbo, ki bo nadgradnja obstoječih pravic, ne pa njihova nadomestitev;
• Uvedli bomo jasno razmejitev financiranja med zdravstvenim in socialnim sistemom ter ciljno financiranje glede na dejansko izvedene storitve;
• Vzpostavili bomo zakonsko določene kadrovske normative in odpravili dvojno ali celo trojno financiranje.

Naš cilj je pregleden, pravičen in vzdržen sistem, ki bo omogočil dostojno staranje ter jasno ločil zdravstveno in socialno oskrbo.

3. Pametna digitalizacija, ne več birokracije

Digitalizacija mora olajšati dostop do pravic, ne pa ustvarjati dodatnih ovir.

Zato bomo:

• uvedli avtomatizirano obdelavo enostavnih pravic z uporabo umetne inteligence;
• razvili uporabniku prijazne vmesnike (lahko branje, poenostavljeni postopki, telefonski vmesniki za starejše);
• ločili administrativno delo od strokovnega na centrih za socialno delo in tako razbremenili strokovni kader;
• vzpostavili spletne pregledne prikaze čakalnih vrst, odločb in razpoložljivosti storitev.

Vsak prebivalec mora imeti hiter, pregleden in razumljiv dostop do svojih pravic – brez nepotrebnega papirja in čakalnih vrst (e-karton).

Digitalna izključenost ne sme biti razlog za kratenje pravic. Država mora zagotoviti enak dostop do informacij, storitev in pravic tudi tistim, ki digitalnih orodij ne uporabljajo. Javne storitve morajo biti oblikovane po načelu »digitalno in osebno«.

4. Mlade družine – investicija v prihodnost

Slovenija se sooča z negativnimi trendi na področju rodnosti in demografije. Če se je še leta 1970 rodilo 34.378 otrok, je število rojstev lani znašalo zgolj še 16.875. Problem je večplasten, vlade ga do sedaj še niso ustrezno naslovile. Tudi ostale statistike nam niso v prid. Povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka je 29,6 leta, povprečna starost, ko se mladi odselijo od doma pa je nad povprečjem EU in znaša 28,9 let. Problem nastaja tudi zaradi skokovitega porasta cen nepremičnin. Medtem ko je ta v zadnjih sto letih v EU v povprečju znašal 53,4 %, pa so nepremičnine v Sloveniji narasle kar za 100,3 %.

Kot pomoč za bolj razigrano mladost in krepitev družinam ugodnega okolja bomo Demokrati. pripravili poseben nabor ukrepov, in sicer:

• posebne kreditne sheme s subvencionirano obrestno mero za rešitev prvega stanovanjskega problema;
• projekt ‘Stanovanjski feniks’: sprejem posebnega gradbenega zakona, s katerim se zagotovi tipska gradnja stanovanjskih enot brez začetnega stroška za komunalno opremljenost razpoložljivih zemljišč. V obliki posebnega partnerstva med občinami in državo ustvari cone po vzoru gospodarskih con; predpiše se tipska gradnja (hiša je lahko A, B, C velikosti)  na teh parcelah, občina/država uredi vse potrebno do gradnje – ta strošek se vrača postopoma, preko daljšega obdobja;
• reformo zemljiške politike: Sproščanje občinskih in državnih zemljišč za gradnjo cenovno dostopnih družinskih stanovanj v urbanih centrih za znižanje cen nepremičnin;
• začetek pilotnih projektov “Dvoriščnih četrti” (courtyard blocking): Implementacija modela srednje goste gradnje (4–6 nadstropij) z večjimi dvorišči in mešanimi namembnostmi v Ljubljani, Mariboru in drugih večjih mestih;
• spremembo gradbenih predpisov: Določitev minimalnih standardov za družinska stanovanja (več sob, dvojna osvetlitev, prilagodljivi tlorisi) in prepoved gradnje visokih stolpnic v novih družinskih soseskah;
• oblikuje se Družinski svet RS – posvetovalno telo predsednika vlade na področju družinske politike, ki pripravi Nacionalni program za demografijo;
• ustvarjanje pozitivne, družinam in otrokom naklonjene družbene klime, vključitev tematike odgovornega starševstva v šolski kurikulum;
• brezplačen vrtec za drugega in vsakega nadaljnjega otroka v javni mreži vrtcev. Ukrep je del celovite družinske politike, katere cilj je izboljšati ekonomsko varnost družin, povečati dostopnost varstva ter ustvariti pogoje za odločanje za več otrok brez socialnega tveganja.

5. Starejši v središču javnih politik

Slovenija ima skoraj 450 tisoč prebivalcev, starejših od 65 let – to je več kot 22 % populacije. Kljub temu nimamo Nacionalnega sveta za starejše, kot ga ima večina evropskih držav.

Naši ukrepi:

• Vzpostavitev Državnega sveta za starejše kot posvetovalnega telesa vlade;
• Vključitev ključnih deležnikov: ZPIZ, občin, Socialne zbornice Slovenije, Zbornice zdravstvene in babiške nege, Zveze društev upokojencev Slovenije;
• Povezovanje Občinskih svetov za starejše z državno ravnijo za boljši prenos informacij;
• Boj proti digitalni izključenosti starejših – mobilne ekipe, poenostavljene storitve in osebno svetovanje.

Starejši ne bodo več na robu sistema – postali bodo njegov osrednji steber.

Starejši morajo imeti zagotovljen dostop do pravočasnih, kakovostnih in strokovnih storitev zdravstvene nege in socialne oskrbe – v domačem okolju ali instituciji. Oskrbne storitve morajo biti prilagojene posameznikovim potrebam, brez diskriminacije, čakalne dobe pa morajo biti pregledne in javno dostopne.

6. Nadzor in odgovornost pri javnem denarju

Z javnimi sredstvi ravnamo odgovorno ali pa izgubimo zaupanje državljanov.

Zato bomo:

• uvedli stroge mehanizme nadzora nad porabo sredstev za dolgotrajno oskrbo;
• zagotovili, da bodo davčni odtegljaji vezani na dejansko razpoložljivost storitev;
• preverili tokove 55 milijonov evrov mesečnih prilivov v sistem oskrbe in javno predstavili ugotovitve;
• naslovili zlorabe socialnih pomoči iz naslova premoženja v tujini, ki se ne priglasi v osnovo za odmero socialnih transferjev.

Vsak evro javnega denarja mora biti porabljen pregledno, namensko in pravično.

7. Transparentno in odgovorno komuniciranje

Reforme bodo uspešne samo, če bodo ljudje razumeli, zakaj so potrebne.

Zato bomo:

• uporabljali preprost in razumljiv jezik, zlasti pri komuniciranju s starejšimi;
• javno poimenovali kolaps obstoječega sistema, ne bomo ga olepševali;
• oblikovali zakonodajne spremembe in podzakonske akte za izvedbo nujnih ukrepov.

8. Osebna asistenca – podpora, ne breme

Sistem osebne asistence mora postati del celostne socialne oskrbe, ne finančno breme brez nadzora.

Zato bomo:

• osebno asistenco vključili v okvir celostne socialne oskrbe,
• določili jasne ure pravic in ločili izvajanje družinskih in zunanjih asistentov (nižja cena za družinske);
• ustanovili državni center osebne asistence z regijskimi izpostavami, ki bo zagotavljal kakovost, standarde in nadzor.

Namen asistence je omogočiti neodvisno življenje (ne pa ustvarjati vzporednih sistemov brez nadzora).

9. Sistemska ureditev in umestitev psihoterapije v okvir socialnega varstva

Organizacija preko mreže javnih/socialnih terapevtskih centrov (povezava z obstoječimi centri za duševno zdravje in CSD), standardov usposobljenosti, registra ponudnikov, napotitvenih protokolov iz ZD in šol. Financiranje bo zagotovljeno iz javnih sredstev socialnega varstva (+EU, občine), z možnostjo vavčerjev za upravičence; zdravstvena blagajna krije medicinsko-psihiatrične indikacije, socialna blagajna pa psihoterapevtsko obravnavo.

Zaključek: naš cilj je jasen, vzpostaviti želimo pregleden, pravičen in finančno vzdržen sistem socialne politike, ki bo:

• ščitil najranljivejše,
• nagrajeval aktivnost,
• učinkovito uporabljal javna sredstva,
• omogočal dostojno življenje in staranje za vse generacije.