Komentar predsednika stranke dr. Anžeta Logarja

Bilo je jeseni 2023. Slabo leto po absolutni zmagi na volitvah, predsednik stranke António Costa je suvereno vodil svojo tretjo portugalsko vlado. Zjutraj, 7. novembra je tožilstvo sporočilo, da ga preiskujejo v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v poslih z litijem in ‘zelenim’ vodikom. Skupaj še z nekaterimi ministri njegove vlade.

Nekaj ur zatem, po pogovoru s predsednikom države, je portugalski premier sporočil, da ima “čisto vest” in popolno zaupanje v pravosodje. V takšnih primerih dolžnosti predsednika vlade niso združljive s kakršnim koli sumom. In v teh okoliščinah sem predsedniku republike predložil svoj odstop.

Sledile so predčasne volitve in nova vlada.

Medtem v Sloveniji raste občutek po vseprisotnosti korupcije. Ob dvomljivih imenovanjih generalnega direktorja Policije, pregrešno dragih železniških postajah, 350 milijonov evrov visokih aneksih za drugi tir, zasoljenimi cenami medicinske opreme in ponujanju večne podpore srbskemu predsedniku Vučiču za projekt v vrednosti 18 mrd evrov.

Na Specializiranem državnem tožilstvu še vedno manjka skoraj tretjina tožilcev in strokovnih sodelavcev, nimajo dovolj osebja, kabinetni sistem je samo pobožna želja. Zato vse večje kriminalne ribe ostajajo mirne. In tako je že od bančne luknje naprej. Očitno je to nekomu v interes. Sistemsko.

Vlada je brez ukrepov. Brez načrta, kako to spremeniti. Še več, sodeč po tem, da se največji vladni stranki ne zdi prav nič spornega, če njihov predsednik brezplačno koristiti počitniške kapacitete prijatelja, ki ga potem imenuje na pomembne funkcije v zdravstvu, niti ni za pričakovati, da bomo na področju boja zoper korupcijo videli konkretne ukrepe.

Vendar, nekje je treba potegniti črto. Pač moramo, če želimo ohraniti mlade v državi ter razvojni potencial tistih, ki želijo ustvarjati. Zadnji dogodek z dopustniško naravnanim predsednikom vlade je kaplja čez rob.

Slovenija rabi korenit boj zoper korupcijo. Demokrati smo to postavili v osrčje svojega programa. Naslednji mandat je točka preloma.

Najprej je treba poenotiti informacijske sisteme policije, tožilstva in sodišč. Verjeli ali ne, danes predaja dokaznega gradiva še vedno poteka v papirnati obliki s prevozom fasciklov. Tam se lahko tudi kaj izgubi.

Nato je treba kadrovsko okrepiti tožilstvo in vpeljati kabinetni sistem – torej oddelke, kjer tožilec vodi postopek, gradiva pa mu pripravljajo za to usposobljeni strokovni sodelavci. Le tako okrepljen tim je lahko kos dobro plačani obrambi obtoženih.

Tudi organizacijsko je treba marsikaj postoriti. Javna naročila so postala farsa, zmagujejo eni in isti po vedno višjih cenah. V izogib temu so sosedi Italijani vzpostavili posebno agencijo ANAC, ki v grobem združuje agencijo za javna naročila in protikorupcijsko komisijo. In ima avtonomno financiranje, zato vlada nanjo ne more vplivati. In deluje!

Glede učinkovitega pregona organiziranega kriminala in korupcije pa se moramo ozreti k našim južnim sosedom. Ti so leta 2001 ustanovili USKOK – strah in trepet tistih, ki delujejo koruptivno. Do sedaj je preiskoval preko 2000 osumljencev, ne glede na politični ali družbeni položaj – od najbolj znanega primera Iva Sanadera, do zadnje odmevnejše preiskave zdravstvenega ministra Beroša novembra 2024 zaradi 25.000 evrov provizij pri opremi bolnišnice v Osjeku. Obsodilnost je 95 %. Skratka, na Hrvaškem je jasno – če se te loti USKOK, si zaključil. USKOK sestavlja preko 100 mladih, motiviranih in sposobnih preiskovalcev, ki imajo dostop do vseh virov informacij. Imajo benificiran delovni staž in bistveno višje plače. Zato učinek ne izostaja.

To potrebujemo tudi v Sloveniji. Je tudi temeljni pogoj, da se zaznava koruptivnosti začne dojemati kot nekaj splošno nesprejemljivega. In da se posledično zviša politična kultura, ki je trenutno na dramatično nizki ravni.

Še epilog zgodbe iz uvoda. Pet dni po tem, ko je portugalski premier odstopil, je tožilstvo javnosti posredovalo popravek svojega sporočila za javnost. Navedli so, da je pri prepisovanju telefonskih prisluhov prišlo do pomote. Generalno tožilstvo je zmotno zamešalo ime takratnega predsednika vlade

Antónie Coste z imenom ministra za gospodarstvo Antónie Coste Silve, ki je dejansko deloval koruptivno.

Antonio Costa, nekdanji portugalski premier, je danes predsednik Evropskega sveta. Zato, ker je ravnal častno, kakor pritiče pomembni politični funkciji. Ob spoznani napaki je zato dobil drugo, boljšo priložnost.

Kdor se kljub utemeljenim obtožbam oklepa položaja, sicer lahko vztraja do konca. Ampak druge priložnosti ne bo dobil.

Predsednik dr. Anže Logar: S spremembo volilnega sistema bi volivci lahko nadgradili dobro in kaznovali slabo delo poslancev in te odločitve ne prepustili predsednikom strank.

Če ne bomo spremenili volilnega sistema, kjer bodo volivci imeli neposredno vlogo, se bomo vedno znova vračali na temeljno vprašanje, zakaj Državni zbor nima ugleda. Zato, ker tega volivkam in volivcem ne omogoča.

Ustrezno večino za spremembo volilnega zakona je težko najti iz enega preprostega razloga. Poslanci, ki so bili izvoljeni po enem volilnem zakonu, težko sprejmejo drugi volilni zakon, po katerem morda ne bodo izvoljeni.

Argument, da se leto dni pred volitvami volilne zakonodaje ne spreminja ne zdrži, ker imamo več primerov iz tujine.

Dober primer so ravno evropske volitve, kjer na večini list ugotovite, da je bila volja volivcev na koncu drugačna, kot je bila volja vodstev strank po vrstnem redu na listi. Jaz upam, da ni to razlog za bojazen pred odločitvijo za spremembo volilnega sistema.

V nadaljevanju objavljamo celoten komentar predsednika sveta stranke dr. Tadeja Ostrca, dr. dent. med., spec. stom. prot. na najnovejši predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N).

Ko zakoni, sprejeti v imenu boljšega zdravstva, povzročijo bolezni samemu sistemu, ne govorimo več o reformah – temveč o simptomih. Najnovejši predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N) ni le zakonodajna korekcija. Je simptom zmedene, centralizirane in kadrovsko podhranjene politike, ki zdravstvo razume kot strošek, ne kot temelj državne blaginje.

Zdravnik brez sogovornika

Zakon naj bi reševal »neenakopravnost« med javnimi in zasebnimi izvajalci. V resnici pa ustvarja nov razredni boj znotraj sistema – med tistimi, ki smejo, in tistimi, ki ne smejo (več). Namesto da bi bila regulacija orodje, ki podpira kakovost in dostopnost, postaja represivni mehanizem, ki duši pobudo, ustvarjalnost in fleksibilnost.

Kdo izgubi? Pacienti. Kdo še? Zdravstveni delavci. Kdo preživi? Birokracija.

Zdravnik, ki dela z eno nogo v javnem in drugo v zasebnem sektorju, ni dvoživka. Je specialist preživetja v kaotičnem sistemu. Predlog zakona, ki ukinja t. i. »dvojne prakse«, naj bi odpravil neenakosti. V resnici pa podira mostove, zaradi katerih zdravstveni kader še vztraja v javnem sistemu. Čakalne dobe se podaljšujejo, kadra je premalo, zdravniki in medicinske sestre odhajajo.

Ukinitev t. i. dvojnih praks – kjer zdravnik opravlja delo tako v javnem kot zasebnem sektorju – je osrednji ideološki steber predloga. Argument: preprečiti konflikte interesov. Resnica? Kaznovanje tistih, ki kljub kadrovski podhranjenosti držijo sistem skupaj. Namesto da bi država poskrbela za ustrezne pogoje v javnem sektorju, zdaj zdravstvenim delavcem jemlje možnost, da del svojega znanja, izkušenj in časa namenijo pacientom zunaj uradnega urnika. V sistemu, kjer javni sektor že leta ne zmore zagotoviti dovolj terminov, je to sabotaža, zavita v celofan pravičnosti.

Fantom koncesije in strašilo zasebnika

Namesto da bi država strateško uporabila koncesije za krpanje lukenj v mreži javnega zdravstva, jih s predlogom zakona zapleta do točke nepreglednosti. Strožji pogoji, birokratske mine in nejasni kriteriji – vse to odvrača tiste izvajalce, ki bi lahko pomagali. V regijah, kjer je javni sistem kapituliral, so koncesionarji reševali paciente pred zamudami, bolečinami in resignacijo. Zdaj pa bodo ti »tržni subjekti« najverjetneje označeni kot škodljive anomalije.

Če zdravstvo res ni blago, kot zatrjuje zakonodajalec, zakaj potem z njim ravnamo kot s trgom? Zakaj zdravnikom ne dovolimo delati tam, kjer so potrebni, pacientom pa omogočimo izbiro, kje bodo deležni najhitrejše in najkakovostnejše obravnave?

Kdo bo sploh še želel delati?

V Sloveniji zdravnik ni več zdravnik. Je uradnik z licenco. Njegovo delo se meri v urah, normativih in številu obrazcev. Ko končno pride do pacienta, so za njim tri ure dokumentacije, ena ura razlage nove zakonodaje in 15 minut pogovora z zavarovalnico. Najnovejša zakonodaja? Ne rešuje nič od tega. Administrativno breme – nespremenjeno. Digitalizacija – v predalu. Pomanjkanje kadra – ignorirano. Zakon ničesar ne naslavlja od sistemskih težav: izčrpani, preobremenjeni in demotivirani zdravstveni delavci.

Zakaj bi nekdo ostal v javnem sektorju, če mu zakonodaja krati možnosti dodatnega zaslužka, fleksibilnosti in napredovanja? Odločevalci na najodgovornejših mestih pa jih ob tem označujejo za dvoživke, parazite in kriminalce. Ironično – prav tisti, ki jih želimo zadržati v javnem zdravstvu, bodo prvi, ki bodo odšli.

Zdravstvo kot bojno polje ideologij

Zakon ni nevtralen. V ozadju ni iskanje učinkovitosti, temveč ideološka bitka med konceptom centralizirane javne mreže in pluralno, sodelovalno ureditvijo. Toda ko postane pacient talec pravnih eksperimentov, ki ignorirajo realnost na terenu, ne govorimo več o zakonodaji. Govorimo o neodgovornosti.

Kaj aktualni zakon ponuja? Razmejitve. Omejitve. Centralizacijo. Nadzor. Skratka, vse, razen tistega, kar bi sistem potreboval – zaupanje v ljudi, večjo fleksibilnost in razvojno strategijo za prihodnjih 25 let. Namesto tega dobivamo zakon, ki rešuje preteklost. In to na način, da sabotira prihodnost.

Zdravstvena zakonodaja mora graditi sistem, ne rušiti mostove. Potrebujemo pametno regulacijo, ki omogoča sodelovanje in ne izključuje. Potrebujemo zakon, ki naslavlja vse: dostopnost, kakovost, zadovoljstvo zaposlenih in pacientov. Potrebujemo zakonodajo, ki si drzne biti pragmatična, ne dogmatska.

Potrebujemo zakone, ki zdravijo – ne zakon, ki predpisuje tablete proti simptomom

Slovenija si zasluži politiko, ki bo zdravstvo ponovno postavila v službo ljudi – kot javno dobro, ne birokratski labirint. V stranki Demokrati. zato predstavljamo jasno in izvedljivo vizijo: učinkovito, dostopno in sodobno javno zdravstveno varstvo.

Prvi in ključni korak k temu je celovita digitalizacija zdravstvenega sistema. Potrebujemo sodoben, digitalen in pregleden sistem, ki bo zmanjšal birokracijo, povečal dostopnost, omogočil spremljanje dogajanja v realnem času ter ustvaril pogoje za dolgoročno načrtovanje zdravstvene mreže. Zato bomo uvedli informacijski sistem, ki bo povezal bolnišnice, ambulante in paciente. E-recepti, e-napotnice, telemedicina in uporaba umetne inteligence ne bodo več pilotni projekti, temveč standard. Administrativna opravila bodo avtomatizirana, kar bo razbremenilo zdravstvene delavce in jim vrnilo najdragocenejše poslanstvo – čas za paciente.

Če kaj v zdravstvenem sistemu resnično deluje, so to ljudje – zdravniki, medicinske sestre, tehniki, bolničarji in podporno osebje. Predano vsak dan kljubujejo sistemu, ki jih pogosto ignorira. V stranki Demokrati. bomo najprej naslovili najbolj pereče težave. Dostopnost bomo izboljšali z uvedbo dodatnih ambulant in mobilnih zdravstvenih enot, najbolj obremenjene time bomo dodatno nagradili, administracijo razbremenili z digitalnimi rešitvami, zaposlenim pa zagotovili psihološko podporo.

Delovanje bolnišnic bomo izboljšali z uvedbo profesionalnega vodstva in zmanjšali birokratske ovire, zdravstvene pokrajine pa bodo omogočile enakomernejšo razporeditev virov po državi. Na zakonodajni ravni bomo omogočili sodelovanje javnih in zasebnih izvajalcev pod jasnimi pravili, uredili transparentne pogoje za kombinirano delo zdravstvenih delavcev ter poenostavili sistem dovoljenj. Koncesije bomo umestili kot orodje za strateško dopolnjevanje javnega sistema.

To niso zgolj popravki sistema. To je načrt za njegovo ozdravitev. Ker zdravstvo ne sme več čakati. In ker si Slovenija zasluži več kot le obliž. Zasluži si vizijo. In delujoč sistem, v katerem zdravnik ni uradnik, pacient pa ni številka.

Zdravstvo je javno dobro. S pomočjo jasnih rešitev ter dolgoročne strategije moramo zdravstvo ponovno postavit tja, kamor spada – med ljudi. V stranki Demokrati. smo pripravljeni prevzeti to nalogo in jo tudi uresničiti.